Nekateri dnevi se ti zapišejo pod kožo. Ta je bil eden takih. Krožna pot okoli Tre Cime di Lavaredo je dolga približno deset kilometrov, začne in konča se pri koči Rifugio Auronzo, hodiš pa nekje tri ure in pol do štiri ure. To so številke. Kar sem doživel vmes, pa se ne da izmeriti, zato ti bom raje povedal po vrsti. Kot da hodiš z mano.
Jutro ob Lago di Misurina in kavica pri koči Rifugio Auronzo
Ura je osem, ko se pri Lago di Misurina pripravljam na večurni pohod. Še hiter skok na WC v bližnji bar, potem pa nekaj fotk jezera. Gladina je mirna in v njej se odseva velika rumena stavba. Dolgo sem mislil, da je hotel, pa ni. To je Istituto Pio XII, nekdanje zdravilišče za otroke z astmo. Za njo se dviga mogočni Sorapiss, nad jezerom pa se dvigajo nazobčani Cadini di Misurina. Fotkam, kot da tega pogleda še nikoli nisem videl.
Sonce še ni doseglo jezera, zato je kakšno stopinjo hladneje. Zapnem jakno in globoko vdihnem. Jutro je sveže, jaz pa poln pričakovanja, kaj me čaka danes.
Peš se odpravim do avtobusne postaje, kjer avtobus v krožni vožnji vsakih 15 minut pobira pohodnike. Usedem se k oknu in samo gledam. Pelje po zares lepi panoramski gorski cesti. Najprej zapelje mimo malega jezera Lago Antorno, potem se vije navzgor do zgornjega parkirišča pri koči Rifugio Auronzo.
Izstopim iz avtobusa in naredim nekaj korakov do koče. Pa sem tu. Koča stoji tik pod tremi mogočnimi vrhovi, pred mano pa se odpre razgled na Cadini di Misurina, Lago di Misurina in sosednje vrhove.
V koči Rifugio Auronzo je kavica obvezna. To je moj mali ritual. Usedem se na leseno teraso in si vzamem trenutek zase, da jo spijem v miru, s pogledom na okoliške vrhove. Brezvetrje je, sončni žarki mi že grejejo dušo. Komaj čakam, da se odpravim na idilično krožno pot okoli Tre Cime di Lavaredo.
Od koče Auronzo do Forcelle Lavaredo
Po jutranji kavici štartam po krožni poti v smeri koče Rifugio Locatelli. Najprej mimo male kapelice Cappella degli Alpini, potem mimo prve koče, Rifugio Lavaredo. Od tam se odpravim po zgornji poti. Ta je bolj položna, vrhovi Tre Cime di Lavaredo pa so z vsakim korakom večji in bolj mogočni.
Nekje na pol poti, ko se vzpenjam proti sedlu, me prešine: tukaj sem, pod Tre Cime di Lavaredo! Zavedam se, kako lepi vrhovi me še čakajo danes in kaj vse bom doživel. Res sem vesel, da sem tukaj.
Pridem na sedlo Forcella Lavaredo. Pogled se razprostre od desne proti levi, vse do koče Rifugio Auronzo. Tokrat piha le lažji veter, ki mi kar paše, saj sonce na odprtem terenu že pošteno pripeka. Nekaj fotk, nad mano so Tre Cime, in grem naprej.
Zgornja pot, bunkerji in koča Locatelli
Proti koči Locatelli se odpravim po zgornji poti. Pot preči melišče, ni posebej izpostavljena, ima pa eno veliko prednost: izogneš se množici drugih pohodnikov. Pa še razgledi so lepši, pod mano se odpira celotna panorama nad dolino.
Ta pot mi je zanimiva, ker se na trenutke znajdeš v pravih gorskih razmerah in moraš biti malo previden. Tehnično ni zahtevna in ni pretirano nevarna, samo zbran moraš biti. In potem se ustavim. Top! Pred mano je zares edinstven razgled na Tre Cime di Lavaredo. Lepše točke s pogledom na te mogočne špičake ne poznam.
Nadaljujem proti koči Locatelli in med potjo zavijem še v bunkerje iz prve svetovne vojne. V hladnem kamnitem rovu se zavem, kaj vse so naši predniki prestali, da smo danes lahko tukaj, kjer smo. Iz bunkerja gledam naravnost v najlepši in najbolj prepoznaven dragulj Dolomitov.
Na tej točki si rečem: hvala bogu, da sem danes tukaj, kjer sem. Ne morem se naužiti razgleda.
Počasi se moram odpraviti naprej. Pri koči Rifugio Locatelli si vzamem krajši premor. Sendvič iz nahrbtnika, kavica in razgled. Kaj več človek sploh potrebuje?
Seveda ne morem mimo jezer pod kočo, ne da bi ju pozdravil in si ju ogledal. To sta Laghi dei Piani. Lahko bi rekel, da nista nič posebnega, ampak predstavljaj si dve jezeri sredi planine, nad njima pa Tri Cine. Naravnost fantastično.
Od koče Locatelli do Malge Langalm
Po premoru nadaljujem proti koči Malga Langalm. Najprej me čaka približno 300 metrov spusta v dolino. Iskreno, spust se mi je kar malo vlekel. Hodim in hodim, dno doline pa je še vedno na istem mestu. Še dobro, da so pred mano Tre Cime di Lavaredo, tako da pogled raje usmerim v mogočne špičake kot pa v hojo po klancu navzdol.
V kakih 20 minutah dosežem dolino. Za sprostitev se sprehodim po ravninskem delu planine, Tri Cine pa so naravnost pred mano in nad mano. Noro!
Še nekaj korakov in pred mano je približno 300 metrov klanca. Končno, si mislim, spet se bom malo utrudil in poglobil vase. Klanec je na neki točki tako strm, da se z drugimi pohodniki dejansko nehamo pogovarjati. Kakih 20 minut je vsak sam s sabo, nekateri pritečejo mimo. Najboljši trenutek dneva pa je, ko me kljub kar dobri kondiciji prehiti 85-letnik. Človek se zave minljivosti in si samo želi, da bi bil pri teh letih v taki kondiciji in tako zdrav.
Ko končno pridem na vrh, se najprej zazrem nazaj po klancu navzdol. Potem pogledam proti koči Rifugio Auronzo, ki se mi zdi zračno tako blizu kot najbližji sosed. 360-stopinjska panorama je zares lepa in mogočna. Vidim tudi prepoznaven dolomitski »čevelj«. Počijem, spijem požirek vode in grem naprej.
Do koče Malga Langalm je pravzaprav le še hoja po planini za sprostitev. Urejena potka čez travnike in že sem pri koči. Spet počitek, kavica, požirek vode in razgled na Tre Cime di Lavaredo, tokrat iz čisto druge perspektive.
Potem pride trenutek, ko moram zapustiti tudi to kočo. Takrat me prvič preplavi žalost, ker se enodnevni izlet počasi bliža koncu.
Zadnji pogled na Tre Cime di Lavaredo
Še nekaj ovinkov mimo travnikov in skal, zadnji lep razgled na Tre Cime di Lavaredo z manjšim jezerom pod njimi, in že sem na zahodni strani Treh Cin. Bočno prečim melišče pod njimi in krožna pot se počasi zaključuje.
Sledi le še sestop proti avtobusu, čez pašnike, z razgledom na Lago di Misurina. V glavi mi odmeva samo eno: vau, kakšen prečudovit dan. Vreme kot naročeno, brez vetra in toplo. Na avtobus počakam deset minut, se vkrcam in po panoramski cesti zapuščam območje Tre Cime di Lavaredo. Skozi okno lovim zadnje poglede, spodaj pa me že čaka Lago di Misurina.
Doma sem odprl fotke in vedel, da se bom vrnil. Naslednjič s tabo.
