Prva svetovna vojna v Dolomitih: fronta, muzeji in poti

Prva svetovna vojna v Dolomitih je eno najbolj nenavadnih poglavij vojne zgodovine. Vojaki so se več kot dve leti bojevali na nadmorskih višinah nad 2.000m, v snegu, mrazu in pod nenehno nevarnostjo plazov. Ko danes stojiš na zasneženi planoti Monte Piane in gledaš Tre Cime, si težko predstavljaš, da so tu nekoč odmevali streli. Za Slovence je ta zgodba še posebej blizu, saj se je fronta v Dolomitih končala prav zaradi dogodkov v dolini Soče. V tem članku razložimo, zakaj je fronta tekla čez gore, kaj se je tam dogajalo in kje si lahko ostanke ogledaš danes.

Zakaj je fronta tekla čez Dolomite?

Maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Meja med državama je takrat tekla čez Dolomite, Južna Tirolska pa je bila del Avstro-Ogrske. Ker je bila večina avstro-ogrske vojske na vzhodni fronti, so se Avstrijci umaknili na obrambno črto po vrhovih in grebenih, ki jih je bilo lažje braniti.

Tako je nastala fronta, ki je tekla od Ortlerja na zahodu prek Dolomitov do Karnijskih Alp in naprej do Soče. V Dolomitih je potekala čez vrhove, kot so Monte Piana, Monte Paterno ob Tre Cime, Lagazuoi, Col di Lana in Marmolada.

Prva svetovna vojna v Dolomitih: življenje in boj v gorah

Prva svetovna vojna v Dolomitih ni bila le boj med vojskama, ampak tudi boj z naravo. Vojaki so živeli v barakah, kavernah in rovih, izkopanih v skalo in led. Pozimi so temperature padale globoko pod ledišče, sneg je zasul položaje, plazovi pa so zahtevali več življenj kot sovražni ogenj.

Ker so bili položaji pogosto na nedostopnih vrhovih, sta obe vojski začeli vrtati rove pod sovražne položaje in jih razstreljevati. Mine so pod vrhove postavili med drugim na Col di Lana, Lagazuoiu in Castelletu na Tofanah. Na Marmoladi so avstro-ogrski vojaki v ledeniku izkopali kilometre rovov, ki so jih imenovali ledeno mesto.

Sepp Innerkofler in Monte Paterno

Ena najbolj znanih zgodb fronte v Dolomitih je zgodba gorskega vodnika Seppa Innerkoflerja iz Sesta. Kot prostovoljec se je boril na območju Tre Cime in julija 1915 padel na Monte Paternu. Koča Locatelli pod Tre Cime ima danes v uradnem imenu tudi njegovo ime: Rifugio Locatelli – Sepp Innerkofler.

Monte Piana: muzej na prostem

Monte Piana (2.324m) nad Misurino je bila ena najbolj krvavih točk fronte v Dolomitih. Na široki planoti na vrhu sta bila italijanski in avstro-ogrski položaj oddaljena le nekaj deset metrov. Gora z dvema vrhovoma je bila razdeljena: južni del, Monte Piana, je bil v italijanskih rokah, severni, Monte Piano, pa v avstro-ogrskih.

Danes je na planoti urejen muzej na prostem z jarki in utrdbami, ki so ga obnovili prostovoljci. Poleti se lahko sprehodiš po obnovljenih jarkih, kavernah in opazovalnicah, pozimi pa so večinoma pod snegom. Ob koči Bosi stojita kapelica in top, obrnjen proti Tre Cime.

Zimski vzpon na Monte Piana je eden najlepših dni, ki jih lahko preživiš v Dolomitih: zgodovina pod nogami, Tre Cime pred očmi. Pot opisujemo v vodniku pohod na Monte Piana, vodeni izlet pa na strani Monte Piana pozimi.

Lagazuoi, Cinque Torri in Col di Lana

Na območju prelaza Falzarego med Cortino in Alta Badio je več muzejev na prostem:

• Lagazuoi: v goro so vojaki izkopali dolge rove, ki so danes urejeni in jih poleti lahko prehodiš s čelno svetilko. Na vrh pripelje žičnica s prelaza Falzarego.
• Cinque Torri: ob petih skalnih stolpih je obnovljen italijanski položaj z jarki, barakami in opazovalnicami.
• Col di Lana: vrh, pod katerim je italijanska vojska aprila 1916 razstrelila mino. Zaradi števila žrtev so ga vojaki imenovali krvava gora.

Ti muzeji so najbolje dostopni poleti, saj je večina pozimi pod snegom ali sredi smučišč.

Prato Piazza: utrdba ob stari vojaški cesti

Na planoti Prato Piazza nad dolino Braies stojijo ruševine avstro-ogrske utrdbe, ki je varovala prehod med dolinama Braies in Landro. Pot od parkirišča do koče Vallandro vodi po stari vojaški cesti, mimo ruševin, zato je tudi pozimi lep primer, kako je vojna zaznamovala pokrajino. Več v vodniku Monte Specie pozimi, izlet s prevozom pa na strani Prato Piazza pozimi.

Sledi vojne v današnjih Dolomitih

Prva svetovna vojna v Dolomitih je za seboj pustila več kot le ruševine. Vojske so v gorah zgradile mreže mulatjer, vojaških cest in poti, po katerih danes hodijo pohodniki. Stara vojaška cesta na Prato Piazza je le en primer.

Tudi nekatere zavarovane plezalne poti imajo izvor v vojni. Vojaki so po strmih stenah napeljali vrvi in lestve, da so lahko oskrbovali položaje na vrhovih. Na Lagazuoiu na primer vodi pot cesarskih lovcev, Kaiserjägersteig, ki nosi ime po avstro-ogrskih enotah.

Ob poteh so tudi kapelice, spominska znamenja in vojaška pokopališča. Na mnogih vrhovih še danes najdeš kose bodeče žice, ostanke barak in razbite zidove. Vse to so opomniki, da so bile gore, ki jih danes obiskujemo zaradi lepote, nekoč kraj velikega trpljenja.

Povezava s Kobaridom in Sočo

Prva svetovna vojna v Dolomitih se je končala zaradi dogodkov na soški fronti. Oktobra 1917 sta avstro-ogrska in nemška vojska pri Kobaridu prebili italijanske položaje. Italijanska vojska se je morala umakniti do reke Piave, zato je novembra 1917 zapustila tudi Dolomite.

Če te zanima ta del zgodovine, si poleg Dolomitov oglej še Kobariški muzej in Pot miru v Posočju, ki povezuje ostanke soške fronte od Alp do Jadrana.

Kako obiskati ostanke fronte

Prva svetovna vojna v Dolomitih je pustila sledi na skoraj vsakem vrhu, a pri obisku je treba upoštevati letni čas in varnost.

1. Poleti: najlažje je obiskati muzeje na prostem na Monte Piani, Lagazuoiu in Cinque Torri, ko so jarki brez snega.
2. Pozimi: Monte Piana je dostopna z derezami, jarki pa so pod snegom. Prato Piazza je lahek zimski cilj z ruševinami utrdbe ob poti.
3. Varnost: ne vstopaj v nezavarovane rove in ne zapuščaj označenih poti. V gorah so še vedno ostanki streliva, ki se jih ne dotikaj.
4. Spoštovanje: to so kraji, kjer so umrli tisoči vojakov, zato se tam vedi spoštljivo.

Pogosta vprašanja