Cinque Torri peš – krožna pot med skalnimi stolpi v Dolomitih
Cinque Torri peš in sam – tako sem se tokrat odločil obiskati enega najlepših kotičkov Dolomitov. Cinque Torri sem obiskal že vsaj petkrat. Prvič leta 2021, potem pa vedno znova, ker me ta kotiček Dolomitov preprosto ne izpusti. Tokrat, 13. junija 2026, sem se tja odpravil povsem sam in peš. Brez skupine, brez urnika, brez sedežnice. Samo jaz, pot in pet mogočnih skalnih stolpov, ki so pred več kot sto leti gledali naravnost v vojno.
Cinque Torri peš – zakaj sem šel tokrat sam
Vodenih skupin sem po Cinque Torri popeljal že veliko. Tokrat pa sem si želel nekaj drugega – da grem počasi, da se ustavim, kjer me je volja, in da si vzamem čas za zgodbo, ki jo ta gora nosi v sebi. Cinque Torri peš namesto s sedežnico, ker se pot v resnici začne že na parkirišču, ne šele na vrhu.
Noč na parkirišču Bai de Dones
Z vanom sem prespal na parkirišču Bai de Dones (1.889 m), iz 12. na 13. junij. Zjutraj sem hotel biti zgodaj pokonci, kavico v roke in na pot, dokler je zrak še hladen in pot še prazna. Bai de Dones je klasično izhodišče za Cinque Torri – od tu pelje tudi sedežnica, jaz pa sem se tokrat odločil za peš pot po markirani poti št. 425.
Skozi gozd mimo jezera Bai de Dones
Pot se najprej odpre čez travnik, ki je pozimi smučišče, potem pa zavije v gozd po dobro markirani stezi. Že po približno 500 metrih grem mimo jezera Bai de Dones (okoli 1.900 m). Ni veliko in ni razglednica, je pa lep miren uvod v pot – ustavim se za trenutek, napasem si oči in nadaljujem. Pot se iz položne počasi spremeni v zmeren, kasneje pa v malo bolj resen klanec skozi smrekov in macesnov gozd.
Ko gozd konča na asfaltirani cesti
Steza pripelje do ozke asfaltirane ceste, ki je v dolini zaprta z rampo – vozijo lahko le tisti z dovolilnico. Ta dan je bilo prometa res malo, srečal sem morda dva ali tri avtomobile, kar me niti ne moti. Po precej položnem delu ceste pridem do prvega razgledišča (okoli 2.050 m), kjer se odpre panorama, ob kateri za trenutek obstanem – na eni strani mehkejši, bolj znani obrisi gora, na drugi pa se že kažejo prve tipične dolomitske skale, med njimi tudi mogočna skupina Tofane v daljavi. Tam nekje se prvič zavem, da imam Dolomite res na dlani.
Ni dolgo, ko na desni strani zagledam prvi pravi blok Cinque Torri. Uau. Ne morem drugače, kot da za trenutek obstanem.
Cinque Torri peš mimo koče Rifugio Cinque Torri
Asfaltirana cesta pripelje naravnost do koče Rifugio Cinque Torri, ki stoji na približno 2.130 metrih, tik pod vznožjem stolpov. Sem prišel zaradi petih mogočnih blokov, ki rastejo iz tal kot osamelci, zato se koči tokrat samo priklonim od daleč in nadaljujem. Prav to je tisto, kar mi je pot Cinque Torri peš dala – čas, da grem mimo brez hitenja. Pot se kmalu odcepi na desno, po nekoliko strmejšem delu proti glavnemu stolpu, Torre Grande, in počasi, a vztrajno lezem višje. Steza naredi nekaj ovinkov, potem pa se poravna in mi odpre pogled na res mogočne razglede.
Gora, ki je v celoti izdolbena – Lagazuoi
Na desni strani, spodaj, tam kjer sem parkiral, se dviguje Lagazuoi (2.778 m) – gora, ki je dobesedno prepredena z rovi, kavernami in bunkerji iz 1. svetovne vojne. Med letoma 1915 in 1917 je bila to ena ključnih točk t. i. minske vojne med italijansko in avstro-ogrsko armado – vojaki so dobesedno kopali predore skozi živo skalo, da bi se približali sovražniku od spodaj. Skozi te predore lahko danes prehodi vsak obiskovalec, pot vodi naravnost skozi notranjost gore do vrha. To je pohod zase, za katerega si bom vzel čas kdaj drugič in mu posvetil svoj članek.
Med petimi stolpi
Pot nadaljujem po pregledni in varni stezi. Na levi se nad menoj dvigajo stolpi, na desni se razpirajo razgledi. Ne mine niti deset minut, in že se prvič dotaknem skale Cinque Torri (okoli 2.180 m). Vsakič, ko sem tam, pomislim isto – da je to ena velika kocka iz Minecrafta, ki je pristala sredi Dolomitov.
Malo počivam, se naužijem lepote in nadaljujem. Pot se spremeni v bolj gorsko, a je še vedno primerna za vsakega pohodnika s povprečno kondicijo. Kamenje je treba tu in tam prestopiti ali preskočiti, nič dramatičnega. Pot me nato popelje skozi kratek naravni tunel (okoli 2.200 m), kjer so se skale naslonile ena na drugo – občutek je poseben, poleti pa notri prijetno zapiha hlad. Tunel ni nevaren in čelne svetilke ne rabim, je dovolj svetel. Po približno 150 metrih spet pokukam na dan.
Plezalci in muzej na prostem iz 1. svetovne vojne
Sledi kratka cik-cak pot, ki jo prehodim v manj kot petih minutah. Tu vidim vztrajne plezalce, ki se po skalah povzpenjajo na vrh na povsem drugačen način kot mi, navadni pohodniki. Pot me pripelje do koče Rifugio Scoiattoli (2.255 m), kjer je tudi zgornja postaja sedežnice iz Bai de Dones.
Preden pridem do koče, prehodim še muzej na prostem iz 1. svetovne vojne – del znamenitih jarkov in strelskih položajev, ki jih je italijanska vojska izkopala neposredno med skalami Cinque Torri. Skupaj z rovi na Lagazuoiju, Sass de Stria in Forte Tre Sassi sestavljajo enega največjih muzejev na prostem iz 1. svetovne vojne v Dolomitih. Jarki so lepo ohranjeni oziroma obnovljeni, mestoma opremljeni tudi z lutkami vojakov v takratni opremi, informativne table pa mi dodobra približajo, kako je bilo tu živeti – in umirati – pred več kot sto leti. Muzej je brezplačen in del poti, kdor pa ga zgodovina zanima manj kot mene, ga lahko tudi obide.
Kava in štrudelj pri Rifugio Scoiattoli
Pri koči Rifugio Scoiattoli si privoščim kavo in štrudelj. Kot nekdanji oskrbnik gorske koče v Sloveniji vedno raje naročim nekaj, tudi če ga koča ne rabi – tu zaradi množičnega turizma zagotovo ne, ampak navada je navada. Naredim še nekaj fotografij in posnetkov – čeprav jih imam s tega mesta že nešteto, je energija vsakega obiska drugačna.
Spust do koče Rifugio Cinque Torri in razočaranje z golažem
Po postanku se po ozki travnati stezici spustim proti koči Rifugio Cinque Torri (2.137 m), pod mogočnim blokom. Po dobrih 400 metrih in precej strmem spustu sem pri koči. Tam spijem čaj, dam nogam počitek in znova fotografiram – okolica je presenetljivo velika in lepa. Zapletem se v pogovor z dnevnim gostom, ki mi pove nekaj o zgodovini koče in njenih “pravilih”, ki se precej razlikujejo od tistih pri nas doma – a tudi o tem več kdaj drugič.
Pri koči ostanem skoraj dve uri, nakar se je mrak že začel spuščati in sem moral pohiteti proti dolini. Zaželel sem si njihov golaž s polento, ki je dišal s sosednje mize, a me je pozdravilo razočaranje – hrano pripravljajo samo za goste, ki v koči tudi prespijo. Razumljivo, glede na množico dnevnih obiskovalcev. Z malo vztrajnosti sem dobil mineštro – gosto goveje juho z vsaj sedmimi vrstami zelenjave. Zelo dobra, a mi je samo še dvignila apetit po tistem golažu.
Nazaj na izhodišče
S toplo juho v sebi sem se odpravil nazaj proti Bai de Dones (1.889 m), kamor sem prispel v dobri uri hoje. Sonce je počasi tonilo za grebene, jaz pa sem bil spet enkrat bogatejši za en dan, prežet z zgodovino, tišino in petimi stolpi, ki jim vedno znova rečem – da. Cinque Torri peš je izkušnja, ki jo priporočam vsakemu, ki si želi Dolomite prehoditi na svoj tempo.
Praktične informacije o poti Cinque Torri peš
- Izhodišče: parkirišče Bai de Dones (1.889 m), ob cesti SR48 proti prelazu Falzarego
- Označba poti: pot št. 425, kasneje pot št. 439
- Skupna dolžina: okoli 4-5 km v eno smer, odvisno od variante
- Višinska razlika: okoli 350-400 m
- Zahtevnost: lahka do zmerna, brez izpostavljenih delov, primerna za povprečno kondicijo
- Čas hoje: 1-1,5 ure do koče Cinque Torri oziroma Scoiattoli, cel krog s postanki lahko traja ves dan
- Alternativa: sedežnica 5 Torri iz Bai de Dones do koče Rifugio Scoiattoli, obratuje predvidoma od junija do sredine oktobra
Za natančne cene sedežnice, urnike in podrobnosti o parkiranju sem pripravil ločen praktični vodič po Cinque Torri.
Pogosta vprašanja o pohodu na Cinque Torri
Ali je pot na Cinque Torri primerna za peš vzpon brez sedežnice?
Da. Cinque Torri peš iz Bai de Dones po poti št. 425 je dobro markirana, lahka do zmerno zahtevna in brez izpostavljenih odsekov. Primerna je za vsakega pohodnika s povprečno kondicijo, vzpon traja približno uro do uro in pol.
Koliko časa traja krožna pot okoli Cinque Torri?
Sam krog med stolpi je kratek, hodiš ga lahko v manj kot uri. Če pot podaljšaš z vzponom peš od Bai de Dones, obiskom muzeja na prostem in postankom pri kočah, lahko cel izlet zlahka traja cel dan.
Kaj je muzej na prostem pri Cinque Torri?
Gre za ohranjene jarke in strelske položaje iz 1. svetovne vojne, ki jih je med stolpi izkopala italijanska vojska. Skupaj s predori na bližnjem Lagazuoiju predstavlja enega najbolje ohranjenih spomenikov gorske fronte v Dolomitih.
Ali je hrana v gorskih kočah na voljo vsem pohodnikom?
Ne vedno. V nekaterih kočah, tudi pri Cinque Torri, določene jedi (na primer golaž s polento) pripravljajo samo za goste, ki v koči tudi prespijo, kar je zaradi velikega števila dnevnih obiskovalcev povsem razumljivo.
Organiziran izlet iz Slovenije
Cinque Torri – voden enodnevni izlet
Organiziramo enodnevne izlete na Cinque Torri iz Slovenije. Prevoz, organizacija, vodenje in gorska kava so vključeni – vi se preprosto uživate v naravi in fotografijah brez logističnega stresa.
Poglej termine izleta za Cinque Torri →@gregabrenkus ⛰️ Cinque Torri – ena lepših krožnih poti v Dolomitih 🏔️ Sobota in to brez gužve! Začetek pri Bai de Dones – 1.889m, nato prijetna pot skozi gozd, mimo manjšega jezerca, po razgledni stezi in vse do Cinque Torri – 2.137m. Krožna pot med mogočnimi stolpi, kavica v koči in povratek ob čudovitem sončnem zahodu. ☀️ Dan je spremljalo idealno vreme, brez poletne gneče, lahkotna in izjemno razgledna tura. Dolomiti v svoji najlepši podobi 💖 #miniizlet #dolomiti #cinquetorri #hribi #mountains @Luft_slo @Hribinadlani.si ♬ The Last Light – Symphony of Courage – Shinoa
Delite članek
Če vam je članek v pomoč pri izbiri izleta ali vam je dal idejo za naslednji pohod, ga lahko delite na družbenih omrežjih. S tem podprete tudi nadaljnje ustvarjanje vsebin o izletniških točkah in pohodniških poteh.
Na Hribinadlani.si vsak mesec izpostavljamo eno izbrano lokacijo – tisto, katero sami obiščemo, doživimo in predstavimo z vidika izkušnje, ne zgolj kot “točko na zemljevidu”.
Naš fokus niso le najbolj znane in pogosto izpostavljene destinacije, temveč tudi tiste poti, ki jih številni spregledajo, čeprav ponujajo pristno doživetje narave. Takšne, kjer šteje občutek na poti, ne le cilj na vrhu.