Pohod na Požar: skriti jesenski biser, ki je prekosil Slemenovo špico

Pohod na Požar je bil moje največje jesensko presenečenje letošnjega leta. Brez gneče, brez lovljenja parkirnega mesta in brez čakanja v vrsti za fotografijo na vrhu. Samo ozka stezica nad dolino Kot, prvi zlati macesni in razgledi, ob katerih sem večkrat obstal kar sredi klanca. In ja, povem naravnost: ta jesen me Požar ni samo spomnil na Slemenovo špico. Prekosil jo je.

Če si tudi ti naveličan jesenskih nedelj, ko se pol Slovenije zgrne na Vršič, beri naprej. Povem ti, kako je potekala moja tura, kje sem se na začetku zmotil, na kaj moraš paziti in zakaj si ta skrita gora po mojem zasluži prvo mesto med jesenskimi pohodi v Julijcih.

Kje je Požar in zakaj ga ne pozna vsak

Požar je 1543 m visok, neporaščen vrh v grebenu, ki se vleče od Mojstrane do Visoke Vrbanove špice. Na vrhu stoji večji možic, z njega pa se odpre razgled na vrhove nad dolinami Vrata, Za Cmirom, Kot, Krma in Radovna.

Zakaj ga ne pozna vsak? Ker do vrha ne vodi markirana pot. Vzpon poteka po nemarkirani lovski stezi, ki je sicer lepo sledljiva, a je ne najdeš na nobenem kažipotu. Prav zato je Požar še vedno to, kar so nekoč bili najlepši jesenski vrhovi: miren, divji in tvoj.

Zakaj Požar namesto Slemenove špice?

Slemenova špica je bila dolgo sinonim za jesensko pravljico: macesni, mehke travnate jase in Jalovec v ozadju. Danes je predvsem sinonim za gnečo. Ob lepih jesenskih vikendih se z Vršiča vije kolona pohodnikov, na najbolj znani razgledni točki pa čakaš, da se izprazni kader.

Ne pravim, da ni več lepa. Pravim pa, da je ob poplavi množičnega turizma izgubila tisto, zaradi česar smo jo sploh vzljubili – mir in občutek, da je ta trenutek samo tvoj.

Prav ta občutek sem našel na Požarju. Pot je intimna, ozka in neoznačena, zato je ne prehodijo trume. Barve? Prav nič slabše. Še več – ker si z njimi sam, jih doživiš veliko močneje.

Januarski poskus: obrat, ki je bil prava odločitev

Na Požar sem se prvič odpravil že januarja letos, brez zimske opreme in z gaženjem po snegu. Nekje na polovici sem obrnil, ker brez opreme naprej preprosto nisem smel. Takrat me je malce peklo.

Ko pa sem letos jeseni isto pot prehodil po kopni stezi, mi je bilo jasno: obrat je bil povsem pravilen. Steza je ponekod zelo ozka in izpostavljena, mestoma pod njo zeva prepad. Pozimi, v snegu in brez ustrezne zimske opreme, tu nimaš kaj iskati.

Pohod na Požar: moja jesenska tura korak za korakom

Bil je čisto naključen dan po službi. Topli jesenski dnevi so me kar vabili v naravo, zato sem po šihtu sedel v avto in zapeljal v dolino Kot. Brez velikega načrtovanja, z eno samo mislijo: ujeti jesen, preden jo odnese prvi sneg.

Izhodišče v dolini Kot

Parkiral sem v dolini Kot (950 m) in se po širokem kolovozu odpravil v smeri Doma Valentina Staniča. Nekaj minut lahkotne hoje te pripelje do obračališča. Tam ne parkiraj, saj to ni zaželeno. Markirana pot proti Staničevemu domu se tu rahlo spusti in preči hudournik, ti pa nadaljuješ rahlo desno po kolovozu, ki se zložno vzpenja ob hudourniku.

Moja napaka: prezgodnji odcep desno

Po dobrih petih minutah sem zavil desno v klanec in kmalu ugotovil, da sem zavil prezgodaj. Nadaljeval sem po strmi klančini naravnost navzgor in si s karto pomagal najti pravo pot. Nato sem se usmeril levo, prečil hudournik in se priklopil na pravo stezo. Malo dodatnega znoja, nič hujšega.

Cik-cak skozi gozd in čez travnata pobočja

Prvi del poti je razgiban. Najprej greš v številnih okljukih skozi gozd, ob potočku, ki ga nato prečiš, potem pa te steza pripelje na precej zaraščena travnata pobočja. Tu potrebuješ predvsem vztrajnost, saj klanec kar ne popusti.

Pot tehnično ni težka, ožja stezica pa ti pomaga, da ji zlahka slediš. Markacij ni, je pa pot lepo sledljiva, če si pozoren.

Prvi pravi jesenski razgledi

Ko prideš dovolj visoko, se ti prvič zares odpre: Rjavina, Macesnovec, Luknja peč in pogled čez celo dolino Kot. Tu sem se prvič zares ustavil. Sem ter tja že zlato obarvan macesen, vmes borovci, ki še trmasto vztrajajo v svoji temno zeleni barvi, nad vsem tem pa skalnati vrhovi. Prav ta kontrast je tisto, kar jesen v Julijcih naredi tako posebno.

Ko te steza pripelje na neizrazit stranski greben, se splača narediti nekaj korakov do razgledne točke, od koder vidiš vrhove nad dolinama Kot in Krma. Pot nato zavije levo (ne po grebenu) in te v prečnem vzponu pripelje na manjše, s travo poraščeno melišče, ki ga obdajajo macesni. Jeseni je to zame eden najlepših delov ture.

Vetrolom in zadnji metri do vrha

Pot se nato znova skrije v gozd. Tu sem moral še nekajkrat prečiti posledice vetroloma, kjer podrto drevje prekriva stezo. Po daljšem prečnem vzponu prideš na glavni greben, kjer nadaljuješ desno (ostro levo gre pot proti Požgani in Rušnati Mlinarici).

Še nekaj časa hodiš po grebenu skozi gozd, potem pa se gozd odpre in stojiš na razglednem vrhu Požarja ob velikem možicu. Tam sem bil preprosto hvaležen, da sem osvojil še ta vrh.

Razgled z vrha Požarja

Razgled z vrha je tisti trenutek, zaradi katerega se splača vsak korak. Vrhovi okoli dolin Vrata, Za Cmirom, Kot, Krma in Radovna so kot na dlani, lahko jih kar naštevaš. Jeseni, ko je zrak čist in macesni po pobočjih žarijo v zlatu, dobi ta razgled še eno razsežnost. In najlepše? Uživaš ga v tišini, brez nikogar, ki bi ti stal v kadru.

Požar ali Slemenova špica: moja iskrena primerjava

Ne razumi me narobe: Slemenova špica je še vedno lepa. A če iščeš jesensko vzdušje, ki ga doživiš, namesto da ga fotografiraš čez rame drugih, je pohod na Požar zame jasna zmaga. Moje prvo mesto letošnje jeseni.

Na kaj moraš paziti, preden greš na pohod na Požar

• Pot je neoznačena. V telefon si naloži karto ali GPS sled. Natančen opis poti najdeš na Hribi.net.
• Pazi na prvi odcep. Lovska pot zavije desno približno 3 minute za obračališčem, ne prej.
• Steza je mestoma ozka in izpostavljena. Če imaš težave z vrtoglavico, ta tura ni zate.
• Pozimi brez zimske opreme ne hodi gor. Sam sem januarja obrnil in to je bila prava odločitev.
• Jeseni so dnevi kratki. Če greš po službi kot jaz, imej s seboj čelno svetilko.
• Listje in vlažna tla so spolzka. Obuj dobre pohodne čevlje z oprijemljivim podplatom.
• Ne parkiraj na obračališču. Avto pusti na parkirišču v dolini Kot.
• Na poti ni koče. Vodo in hrano nesi s seboj.

Moje vabilo: to jesen izberi tišino

Če imaš še kakšen prost popoldan ali vikend, preden nas zajame zima, ti iskreno priporočam: pusti Vršič drugim in se odpravi na pohod na Požar. Brez gneče, z macesni, ki žarijo v zlatu, in z razgledom, ki si ga moraš zaslužiti. Ko boš stal ob možicu na vrhu, boš razumel, zakaj sem mu dal prvo mesto.

Jesen ne čaka. Macesni bodo kmalu odvrgli iglice in prva snežna odeja bo pot spet zaprla za vse brez prave opreme. Zato ne odlašaj predolgo.