Ura je bila komaj čez pet, ko sem si zjutraj privoščil kavo, vzel nahrbtnik in se odpeljal proti Passo Tre Croci – prelazu med Cortino d’Ampezzo in Misurino, ki je izhodišče za enega najbolj fotografiranih jezer v Dolomitih, Lago di Sorapis. Če si kdaj videl tisto neverjetno turkizno modro barvo na Instagramu in si se vprašal, ali je res tako lepo v živo – povem ti takoj: je še lepše. Tole ni suh vodič s kilometri in višinskimi metri (čeprav jih boš tudi te našel), ampak zgodba o tem, kako je izgledal moj dan na poti do jezera, ki ti bo, upam, dala občutek, kot da hodiš zraven mene.
Na kratko: Lago di Sorapis v Dolomitih je eno najbolj znanih turkiznih gorskih jezer, do njega pa vodi pribl. 13 km dolga krožna pot št. 215 z izhodiščem na prelazu Passo Tre Croci, s pribl. 450 m vzpona in 4–5 urami hoje v obe smeri.
Pot do jezera se začne na prelazu Passo Tre Croci, tik ob znanem B&B Hotelu Passo Tre Croci, ki stoji ob glavni cesti SR48 med Cortino in Misurino. Parkirišč je tu več – nekaj prostora je tik ob cesti, malo niže pa je še večje parkirišče, kamor sem se postavil jaz. Dobra novica: parkiranje je tukaj v veliki večini brezplačno, edina težava je, da se prostori poleti hitro napolnijo, zato je bila moja peta ura zares dobra odločitev – ko sem prišel, je bilo mirno, ko sem se vračal, pa je bilo parkirišče že polno do zadnjega kotička.
Po kratkem raztezanju, kozarcu vode in banani sem se napotil proti gozdu. Pot je markirana s številko 215 in te v prvih 15 minutah popelje mimo hotela čez lep travnik, obdan s rožami in nizkim rastlinjem – prava razglednica, še preden se sploh dobro ogreješ.
Kmalu po travniku pot zavije v gozdno stezico. Levo se med drevesi počasi odpirajo pogledi na skupino Cristallo, desno te spremlja gozd, ki daje prijeten senčen občutek – še posebej dobrodošel, če greš, kot jaz, na začetku poletja, ko je že vroče. Prvi kilometri so zelo položni in so me nekoliko spominjali na tisto pristno pot do Planine Preval pri nas doma – enostavna, umirjena hoja, kjer lahko oči prosto ubežijo v daljavo. Že tu, v daljavi, se pokažejo prvi vrhovi Tre Cime di Lavaredo, kar je bil zame lep predokus tega, kaj me čaka kasneje na tej turi.
Na poti prečkaš tudi majhen potok s slapičem, ki je v deževnih dneh precej bolj bučen kot takrat, ko sem šel jaz. Tu sem si privoščil požirek mrzle, sveže vode – v vročini je bila prava nagrada.
Po dobri uri hoje pot postane bolj resna – čaka te krajši, a strmejši del, kjer v približno 20 minutah pridobiš okoli 150 metrov višine. Tu se je začelo pošteno gristi v kolena, priznam, ampak misel na turkizno jezero na koncu je bila dovolj motivacije. Ko sem prišel na vrh tega klanca, je bilo vredno – razgled se odpre na Tre Cime di Lavaredo na eni strani, na drugi pa že vidiš, kako spodaj v dolini leži Lago di Misurina, ob katerem stoji lepo viden Grand Hotel Misurina. Tu sem si vzel nekaj minut samo za dih in razgled – to je ena tistih točk na poti, kjer se splača ustaviti, tudi če te noge vlečejo naprej.
Po počitku pot nadaljuje bolj ravninsko, s počasnim vzpenjanjem in res lepimi razgledi. Ne mine dolgo, ko naletiš na prvo jeklenico (zajlo) – ta je namenjena predvsem kot pomoč pri prehodu čez skalnat del, sam pa mi ni bil pretežak, borovci na eni strani dajejo dodaten občutek varnosti. Sledi del, kjer so vgrajene varovane stopnice, ki ti pomagajo hitro in varno premagati višino po skalovju.
Najbolj izpostavljen del poti pride malo kasneje – dober 50-metrski odsek, kjer je na eni strani prepad, pot pa je zavarovana z jeklenico. Pot je še vedno dovolj široka za varno hojo, razgledi okoli pa so v tem delu res nekaj posebnega. Ta odsek je razlog, da pot 215 velja za srednje zahtevno – ni tehnično zahtevna, a terja mirno glavo in zanesljiv korak.
Po izpostavljenem delu se pot spet spusti v gozd – tu je še okoli 20 minut hoje po urejeni stezici med koreninami dreves, preden začutiš, da je jezero blizu. Na razpotju te table usmerijo: levo proti koči (Rifugio Vandelli), naravnost proti jezeru, desno pa po manj opazni, a lepi stezici, ki se prav tako izteče ob jezeru in naveže na krožno pot okoli vode – zanjo potrebuješ približno 30 minut.
In potem – jezero. Tista barva res ni nekaj, na kar smo navajeni iz vsakdana. Moja prva misel je bila, da je to točno odtenek sladoleda “plavo nebo”. Nežna, milo turkizna barva, obdana s sivimi stenami masiva Sorapis, katerega najvišji vrh Punta Sorapis meri 3.205 metrov nadmorske višine, njegov najbolj prepoznaven, koničast vrh pa lokalno kličejo tudi Dito di Dio – Božji prst. Sedel sem tik ob vodi, na enem od skritih kotičkov ob bregu, in preprosto strmel. Nobenega obžalovanja, da sem zgodaj vstal, nobenega obžalovanja glede kakšnega koraka.
Na tabli ob poti sem prebral legendo, ki jezeru daje še dodatno globino. Pravijo, da je nekoč tu vladal velikanski kralj Sorapis, ovdovel oče razvajene, a ljubljene hčerkice Misurine. Dekletce si je zaželelo čarobno ogledalo, ki ga je imela v lasti vila z gore Cristallo, ta pa je v zameno zahtevala, da se kralj spremeni v goro – z njeno senco naj bi zaščitil njen vrt pred premočnim soncem. Kralj je privolil. Ko je Misurina, sedeč visoko na njegovi (zdaj gorski) dlani, od navdušenja pogledala navzdol, zgrabila jo je vrtoglavica in padla je v globino. Sorapis, ki se je v tistem trenutku že spremenil v goro, a je z odprtimi očmi vse to opazoval, je zajokal – njegove solze naj bi ustvarile jezero Misurina, ki še danes leži tik pod goro njegovega imena, medtem ko razbito čarobno ogledalo domnevno pojasnjuje tiste nenavadne barvne odseve v vodi. Zgodba je seveda legenda, ampak ko stojiš tam in gledaš, kako se sivo skalovje zrcali v turkizni vodi, ji je lahko verjeti.
Po krožni poti okoli jezera sem se ustavil pri koči Rifugio Vandelli, kjer sem si iz svojega nahrbtnika privoščil kavo in sendvič, medtem ko sem še zadnjič pogledoval proti vodi. Po dobri uri postanka sem se počasi odpravil nazaj po isti poti navzdol – z glavo polno fotografij, še bolj pa spominov in tistega občutka, ki ga premoreš samo, ko si nekaj resnično prehodil na svojih nogah.
Pot 215 je dolga približno 13 km v obe smeri, s pribl. 450 m višinske razlike. Šteje za srednje zahtevno – večino poti je enostavne, en izpostavljen odsek pa je zavarovan z jeklenico in stopnicami.
Izhodišče je na prelazu Passo Tre Croci ob B&B Hotelu Passo Tre Croci. Parkiranje je tam v veliki meri brezplačno, a se prostori poleti hitro zapolnijo, zato se splača priti zgodaj zjutraj.
Barva je posledica ledeniškega blata (glacialnega mulja), ki se nabira v vodi in ji da tisto značilno mlečno turkizno barvo.
Za tiste, ki so navajeni hoje po gorskih poteh in nimajo težav z višino, je pot dostopna. Izpostavljeni del s prepadom in jeklenico pa terja mirno glavo in previdnost.
Prijavi se na naše novice in prvi izveš za nove termine za pohod na Lago di Sorapis, popuste in nova doživetja v Dolomitih.
Z Hribi na dlani te varno popeljemo na izlet do Lago di Sorapis in druge najlepše kotičke Dolomitov, z odhodom iz Ljubljane, Kranja ali Maribora. Mesta na naših izletih se hitro zapolnijo – če te je zgodba prepričala, si svoje mesto raje zagotovi zdaj.
Poglej termine izletov